Slovenski jezik — Slovene Linguistic Studies 3 (2001)

ISSN 1581-1271

Vsebina — Contents

Janez Orešnik (Filozofska fakulteta, Ljubljana): Naturalness: Some Slovenian (Morpho)syntactic Examples

Nike Kocijančič Pokorn, Rastislav Šuštaršič (Filozofska fakulteta, Ljubljana): Slovensko-angleška protistavna analiza nedoločnika v vlogi osebkovega oz. povedkovega določila

Ksenija Leban (Filozofska fakulteta, Ljubljana): A Survey of Internationalisms between Slovene and English

Lara Burazer (Filozofska fakulteta, Ljubljana): Glagolska referenca (nanašanje) kot oblika ustvarjanja kohezije

Andreja Žele (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana): Vezljivostna teorija v slovenskem jezikoslovju

Henry Leeming (London): Early Slovene Pioneers of Comparative Slavonic Philology

Han Steenwijk (Sorbisches Institut/Serbski institut Cottbus/Chośebuz): The Contribution of Oroslav Caf to Resian Lexicography Cafov prispevek k rezijanski leksikografiji

Jožica Škofic (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana): O ptičjem lovu in ptičarstvu po kroparsko

Grant H. Lundberg (Brigham Young University): Typology of Tone Loss in Haloze, Slovenia: An Acoustic and Autosegmental Analysis

Aleksandr D. Duličenko (Tartu ülikool): Slovenica XVI—XIX вв. в. фондах Научной библиотеки Тартуского (Дерптского) университета (в библиографическом представлении)

Nazaj na vrh - Back to top

Janez Orešnik

Jezikovna naravnost — nekaj (obliko)skladenjskih zgledov iz slovenščine

V slovenski izvedbi teorije o jezikovni naravnosti se obravnavajo naslednji večinoma (obliko)skladenjski pojavi slovenščine (številke se nanašajo na t.i. izpeljave v glavnem besedilu):

Nazaj na vrh - Back to top

Nike Kocijančič Pokorn, Rastislav Šuštaršič

Filozofska fakulteta, Ljubljana

Slovensko-angleška protistavna analiza nedoločnika v vlogi osebkovega oz. povedkovega določila

Slovensko-angleška protistavna analiza nedoločnika v vlogi osebkovega oz. povedkovega določila

Protistavna analiza nedoločnika v vlogi osebkovega določila oz. povedkovega določila je skušala ugotoviti, katere so najpogostejše strukture v slovenščini, ki ohranjajo ali zamenjujejo angleški nedoločnik v tej vlogi v leposlovnih besedilih. Osnovni korpus za analizo je sestavljalo pet angleških leposlovnih besedil in njihovih prevodov v slovenščino. Za predstavitev rezultatov analize je bilo potrebno uvesti nov izraz osebkovo določilo kot prevedek izraza ‘subject complement', ker strokovno izrazje in klasifikacja angleškega slovničnega sistema ne ustrezata v celoti slovnični terminologiji in določitvam, ki so se uveljavile v slovenskem prostoru.

Osnovne hipoteze protistavne analize, ki je primerjala rabo nedoločnika v vlogi osebkovega določila v angleških besedilih z ustreznicami v slovenskih prevodih, so bile, da v določenih primerih raba nedoločnika v slovenščini popolnoma ustreza rabi v angleščini, da v določenih primerih rabe nedoločnika v angleščini v slovenščini ne moremo uporabiti nedoločnika, temveč navadno uporabimo osebno glagolsko obliko v prostem ali odvisnem stavku ter da v slovenščini pogosteje segamo po osebni glagolski obliki tudi v primerih, ko je možno uporabiti bodisi nedoločnik bodisi osebno glagolsko obliko.

Rezultati raziskave so pokazali, da je raba nedoločnika v vlogi osebkovega določila redka že v angleških leposlovnih besedilih, še bolj pa v prevodih leposlovnih besedil v slovenščini. V skladu s prvo podmeno se je izkazalo, da v slovenskih prevodih leposlovnih besedil v določenih primerih raba nedoločnika popolnoma ustreza rabi v angleščini. Prav tako so rezultati potrdili predvidevanje, da v določenih primerih rabe nedoločnika v angleščini prevajalci uporabljajo v slovenščini osebno glagolsko obliko v prostem ali odvisnem stavku. In končno, dejstvo, da prevajalci raje segajo po osebni glagolski obliki v prevodu tudi takrat, ko bi bil prevod z nedoločnikom sprejemljiv, je potrdilo pričakovano večjo pogostnost osebne glagolske oblike v slovenskih prevedkih angleškega nedoločnika v vlogi osebkovega določila.

An English-Slovene Contrastive Analysis of the Infinitive in the Function of Subject Complement

An English-Slovene contrastive analysis of the infinitve in the function of subject complement has attempted to determine the most frequently chosen equivalents in Slovene literary translations corresponding to the English subject complement realized by the infinitive or the infinitival clause. As the material for analysis five English literary texts and their translations into Slovene were used. The analysis demanded some terminological innovation: the term osebkovo določilo for 'subject complement' was introduced since the terminology and classification of the English grammatical system do not correspond completely to those of the 1984 Slovene grammar.

The basic hypotheses of the English-Slovene contrastive analysis of the subject complement realized by the infinitive were the following: in some cases the Slovene use of the infinitive in this function fully corresponds to that of English, in some cases the use of the infinitive is not possible in Slovene and the finite verb form is used instead, and finally, in most cases the finite verb form is used in Slovene even when the infinitive is also possible.

The results of the analysis have shown that the infinitive in the function of subject complement is rare in English literary texts and even more so in Slovene translations. The analysis has confirmed the assumptions that in some cases the use of the infinitive in Slovene translations fully corresponds to that of English, and that in the majority of cases the Slovene translators used finite verb forms for English infinitives. The analysis has also confirmed the assumption that Slovene translators prefer finite verb forms even when the translation with the infinitive is possible and thus established that the English infinitive as subject complement is usually rendered by the finite verb form in Slovene translations.

---

Nazaj na vrh - Back to top

Ksenija Leban

Filozofska fakulteta, Ljubljana

A Survey of Internationalisms between Slovene and English

Internacionalizmi med slovenščino in angleščino

Poglavitni cilj študije je bil ugotoviti, ali govorci slovenščine in angleščine lahko uporabljajo internacionalizme, besede, ki so del mednarodnega besedišča, kot lekseme, ki se pomensko povsem ujemajo v obeh jezikih.

V ta namen je avtorica pripravila korpus, ki zajema 895 slovenskih internacionalizmov na l- in njihovih angleških ustreznic. Leksikalne pare je avtorica primerjala med seboj, da bi preverila, ali si izrazi ustrezajo pomensko, in sicer na konceptualni, konotacijski, kolokacijski in slogovni ravni, ter oblikovno, in sicer v morfološki sestavi, izgovarjavi in zapisu.

Rezultati študije so pokazali, da ima le omejeno število slovensko-angleških internacionalizmov dovolj skupnih semantičnih, morfoloških, fonetičnih in ortografskih lastnosti, da bi jih govorci tujega jezika lahko uporabljali v skladu s pravili maternega jezika, ne da bi v drugem jeziku naredili napako.

Pri večini preučevanih leksikalnih parov je avtorica opazila razlike v pomenu, morfološki sestavi, izgovarjavi oziroma pisavi. Pogosto so se leksikalni pari med seboj razlikovali na več ravneh. Pomenski lažni prijatelji se lahko med seboj razlikujejo na ravni pomena, morfologije, izgovarjave in pisave. Pomenski lažni prijatelji se sicer pomensko ujemajo, razlikujejo pa se v svoji morfološki sestavi. Morfološkim razlikam se lahko pridružijo tudi razhajanja v izgovarjavi in zapisu. Glasoslovne lažne prijatelje različno izgovarjamo, včasih pa tudi zapisujemo, medtem ko so razlike med ortografskimi lažnimi prijatelji omejene zgolj na zapis.

Čeprav so internacionalizmi del mednarodnega besedišča, jih v slovenščini in angleščini ne uporabljamo na enak način. Navzlic temu nas navidezne podobnosti med njimi pogosto zavedejo, in sklepamo, da gre za lekseme, ki imajo enak pomen in se v jeziku podobno obnašajo, prav na podlagi takšnega sklepanja pa lahko naredimo napake in se ujamemo v past lažnih prijateljev.

A Survey of Internationalisms between Slovene and English

The major aim of the survey here reported was to establish whether internationalisms, words which are used internationally, may be used by Slovene and English language users as lexical items with a total meaning overlap.

For the purpose of the study, a corpus comprising 895 Slovene lexical items beginning with the letter L and their English-language counterparts was created. The lexical items in the corpus were then compared to verify their similarities in meaning, both on the conceptual, connotational, collocational and stylistic levels, and in form, both in terms of their morphological structure, pronunciation and orthography.

The study showed that only a limited number of internationalisms between Slovene and English share enough semantic, morphological, phonetic and orthographic characteristics to be used in the foreign language without falling into the trap of committing interlingual errors.

With most of the analysed lexical pairs, differences in meaning, morphological structure, pronunciation and/or spelling could be observed. Often, lexical pairs differed on more than one level. Semantic false friends, for example, may differ in meaning, morphology, pronunciation and spelling. With morphological false friends, the meanings of the lexemes are the same - the lexical pairs would differ in their morphological structure. Often, morphological differences would be accompanied by phonological and orthographical divergences as well. Finally, while with phonological false friends differences in pronunciation may be supported also by different spelling, divergences among orthographical false friends are restricted to orthography.

Although it is true that internationalisms are words which are used internationally, it has been proven that they are not used in the same way in the Slovene-English language pair. Yet, it is their apparent similarities that often lead us to believe that they share their meaning and linguistic behaviour, thus inducing us to commit interlingual errors of false-friend type.

Nazaj na vrh - Back to top

Lara Burazer

Filozofska fakulteta, Ljubljana

Glagolska referenca (nanašanje) kot oblika ustvarjanja kohezije

Avtorica v članku najprej izpostavi razliko v pojmovanju reference v filozofskem in jezikoslovnem smislu, nato pa na primeru Hallidayjevega sistemsko-funkcijskega modela opredeli pojem glagolske reference. Ta je izražena z rabo splošnopomenskih glagolov, v povezavi s kazalnimi zaimki. Ugotovitev je v članku podkrepljena s slovenskimi in angleškimi zgledi, ki poudarjajo tesno povezanost splošnopomenskega glagola s kazalnim zaimkom kot referenčno enoto. Pri tem se pokaže tudi ugotovitev, da v slovenščini funkcijo splošnopomenskega glagola privzema niz glagolskih nadpomenk, medtem ko v angleščini to vlogo opravlja izključno za-glagol do.

Na področju besediloslovja se avtorji pri obravnavi reference kot kohezivnega sredstva razhajajo. Npr. de Beaugrande in Dressler referenco obravnavata v povezavi s substitucijo, saj po njunem mnenju obe sredstvi delujeta na ravni rabe za-oblik. Trdita, da je substitucija oblika reference in obratno. Tu se kot pomemben element nanašalnosti v angleščini pokaže določni člen, v slovenščini pa naletimo na pojav ničtega pozaimljenja. Obe značilnosti zaznamujeta temeljno razlikovanje v analiziranju glagolske reference v slovenščini in angleščini.

Referenca je s strani avtorjev Lo Cascia in Howelinga predstavljena tudi z vidika odnosov med glagolskimi dejanji, izraženimi z rabo slovničnih časov. Glagolska dejanja sta razdelila na avtonomna in neavtonomna, pri čemer so avtonomna dejanja deiktična in predstavljajo odnosnico neavtonomnim dejanjem. Tu se zopet pokaže razlika med slovenščino in angleščino. V angleščini je to razmerje med glagolskimi dejanji izraženo z rabo različnih slovničnih časov, v slovenščini pa je zajeto v semantični vrednosti glagolskih oblik.

V zaključku avtorica poudari pomen reference kot domene glagolskih, in ne le samostalniških prvin. Referenca v jezikoslovju predstavlja kompleksno področje, ki se na ravni diskurzne obravnave prepleta z obravnavo slovničnih časov.

Verbal Reference as a Strategy for Text Cohesion

The author first treats the difference between reference in its philosophical and linguistic contexts, then defines the notion of verbal reference on the basis of Halliday’s systemic-functional model. This is expressed with the use of general verbs in conjunction with demonstrative pronouns. The results of the research emphasize the close connection between a general verb and the demonstrative pronoun as a unit of reference, which is supported by Slovene and English examples. It is also discovered that in Slovene the function of a general verb is taken by a number of verbal meanings of higher order, whereas in English the same role is played exclusively by the pro-verb do.

In the realm of text analysis there are differing views on the treatment of reference as a means of cohesion. For example, de Beaugrande and Dressler treat reference in connection with substitution, since in their opinion both means function on the level of pro-forms. They claim that substitution is a form of reference and vice versa. Here the English definite article is important, whereas in Slovene the phenomenon of zero pronominalization is encountered.

According to Lo Cascio and Howeling, reference is presented from the point of view of the relationships between verbal actions expressed with the use of grammatical tenses. Verbal actions are divided into autonomous and non-autonomous actions, where autonomous actions are deictic and present a reference to non-autonomous actions. In English this relationship between verbal actions is expressed with the use of various grammatical tenses, whereas in Slovene it is encompassed by the semantic value of verbal forms.

In the conclusion the author emphasizes the meaning of reference as a domain of verbal and not exclusively nominal elements. Reference in linguistics represents a complex area of investigation, which on the level of discourse is closely bound up with the treatment of the use of grammatical tense.

Nazaj na vrh - Back to top

Andreja Žele

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana

Vezljivostna teorija v slovenskem jezikoslovju

Predstavitev razvoja slovenske vezljivostne teorije kaže, kako se je od 16. stoletja naprej počasi tipizirala oz. izoblikovala tudi slovenska skladnja s svojimi lastnostmi in problemi. Kar pomeni, da se je obravnava od začetnih vsesplošnojezikovnih primerjalnih skladenjskih pojavov začela oživiti in hkrati kvalitetno poglabljati. Obenem pa razmerja med pomensko, skladenjskofunkcijsko in izrazno ravnino jezika skozi stoletja zelo jasno pokažejo postopno uzaveščanje slovenskega jezika, od začetnih zgolj površinskih opisov skladnje (primerjalni opisi skladenjskih pojavov v latinščini, nemščini in slovenščini) do problemskih obravnav. Tako se začetno predstavljanje osnovne rabe posameznih sklonov v slovenščini — izhodišče obravnave je izrazna ravnina — osredotoči na obravnavo predvsem slovenskih skladenjskih posebnosti, ki jih izpostavlja skladenjskofunkcijska oz. stavčnočlenska ravnina v vzročno- posledični povezavi s pomensko ravnino jezika.

Valency theory in Slovenian linguistics

Presenting the development of Slovenian valency theory (with special reference to verbal valency) shows how from the sixteenth century onwards Slovenian syntax with its own characteristics and problems was gradually typified or formulated. This means that treatment from the initial general-linguistic comparative syntactic phenomena began to narrow and at the same time deepen in quality. The relations between the semantic, syntacic function and expressive levels of language through the centuries very clearly show the gradual perception of the Slovenian language from the initial merely surface-level comparative descriptions of the syntax (comparative descriptions of syntactic phenomena in Latin, German and Slovenian) to treatments dealing with problems. Thus the early presentation of the basic use of the individual cases in Slovenian — the starting-point of the treatment is the expressive level — centres on the treatment of primarily Slovenian syntactic particularities represented by the syntactic-function or clause element level in a clause-effect link with the semantic level of the language.

Nazaj na vrh - Back to top

Henry Leeming

London

Slovenska začetnika primerjalnega slovanskega jezikoslovja

Žiga Popovič (1705—1774) je bil vsestranski učenjak in nenavadno nadarjen jezikoslovec. Eno težišč njegovega zanimanja je bilo primerjalno slovansko jezikoslovje, njegova neizpolnjena želja pa izdelati popoln pregled slovanskih narečij od Jadranskega do Črnega morja. Zagovarjal je pomembnost slovanskega dokaznega gradiva pri primerjalnih in zgodovinskih študijah: v grščini pozabljena beseda je utegnila preživeti v slovanščini. To načelo je upravičeno, vendar so navedeni primeri delno dvomljivi. Popovič je zbiral gradivo za slovenski etimološki slovar in pri tem mimogrede uporabil nove črkovne znake, kar je privedlo do črkopisne reforme. Čeprav ga je včasih zavedlo tradicionalno izvajanje grščine iz hebrejščine, se je izkazal za sposobnega uporabiti jasna etimološka načela.

Zaradi sklicevanja na glasovno podobnost in dopuščanja več različnih rešitev je večina etimoloških podatkov v Glossarium Slavicum Marka Pohlina (1735—1801) napačna, čeprav ne nezanimiva, predvsem zaradi njegovih razumskih in celo moralizirujočih teženj. Veliki učitelj sam priznava, da je v etimologiji šibek.

Early Slovene Pioneers of Comparative Slavonic Philology

Žiga Popovič (1705—1774) was a dedicated polymath and unusually gifted linguist, with a particular interest in comparative Slavonic philology, and an unfulfilled ambition to make a complete survey od Slavonic dialects from the Adriatic to the Black Sea. He insisted on the importance for comparative and historical studies of the Slavonic evidence: a word, lost in Greek, might survive in Slavonic. The principle is sound, although the examples offered may be suspect. Popovič gathered materials for an etymological dictionary of Slovene, incidentally employing new characters in what amounted to a reform of the alphabet. Although occasionally misled into traditional derivations from Greek of Hebrew, he showed himself capable of applying sound etymological principles.

Suggested by phonetic resemblance and tolerant of multiple solutions, much of the etymological information in Marko Pohlin’s (1735—1801) Glossarium Slavicum is invalid, though not without interest for its rationalising and even moralising tendencies. The great pedagogue himself admits his shortcomings as an etymologist.

Nazaj na vrh - Back to top

Han Steenwijk

Sorbisches Institut/Serbski institut Cottbus/Chos´ebuz

Cafov prispevek k rezijanski leksikografiji

Sodeč po prispevanem gradivu za Pleteršnikov slovar ima Oroslav Caf velike zasluge za razvoj rezijanske leksikografije. Iz Cafovega slovarskega gradiva namreč izvira več kot 300 Pleteršnikovih iztočnic in mnoge izmed njih nam niso znane iz nobenega drugega vira.

Jezikoslovna dejstva kažejo na to, da Cafovo gradivo izvira iz Bile/San Giorgio. Standardizacija glasu ù z ů se namreč najlaže razloži z vplivom govora, v katerem sta sovpadla û in ù, to pa je primer v bilskem refleksu úֵ. V prid temu jezikoslovnemu argumentu govorijo tudi zgodovinska dejstva, na katera opozarja Matičetov. Približno tretjine besed iz Cafove zbirke danes na terenu ne moremo več potrditi. Razen primera vozíca, ki ga Baudouin de Courtenay navaja kot ûzica, jih ne najdemo niti v starejših virih. Ti primeri imajo za nadaljnjo jezikoslovno analizo omejeno vrednost, saj sta Pleteršnikovo ‘‘filtriranje’’ narečnih zapisov v standardizirane in Cafovo nagnjenje k etimologiziranju lahko zameglili njihovo dejansko narečno podobo.

The Contribution of Oroslav Caf to Resian Lexicography

To judge by the Resian lexical items in Pleteršnik for which Oroslav Caf is credited, it may be said that his contribution to Resian lexicography is considerable. This goes for the sheer amount of the items, adding up to more than 300, and for their choice, as many of them are not known from other sources.

Linguistic evidence strongly suggests that the dialect material originates from a native speaker of the Bila/San Giorgio variety of Resian. The standardisation of ù as û can easiest be explained as stemming from a dialect in which û and ù have merged, like in the Bila reflex úֵ. This evidence is corroborated by historical evidence brought forward by Matičetov. In about one third of the cases no modern attestations could be obtained for Caf’s lexical items. Apart from the item vozíca ‘der Schiebkarren’, confirmed as ûzica by Baudouin de Courtenay, these items are not found in other sources either. This means that they could be of limited use for further linguistic analysis, as the ‘‘filtering’’ by Pleteršnik, who standardised the forms for the purposes of his dictionary, and Caf, who was prone to etymologise in his dialect transcriptions, may have obscured the actual underlying dialect form.

Nazaj na vrh - Back to top

Jožica Škofic

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana

O ptičjem lovu in ptičarstvu po kroparsko

Članek prinaša besedila in besedje, zbrano ob raziskovanju zanimivega običaja moških prebivalcev Krope na Gorenjskem — ptičjega lova. V slovarskem delu članka so za pripovedmi ptičarjev predstavljena poimenovanja vrst ptičev, poimenovanja naprav, priprav in postopkov pri lovu na ptiče, besedje, ki označuje ukvarjanje z ujetimi ptiči ipd. Ker običaj s spremenjenim načinom življenja in izrabljanja prostega časa izginja, se iz aktivnega besednega zaklada Kroparjev izgubljajo tudi narečni izrazi tega pomenskega oz. besednega polja. Tukajšnji članek tako prinaša ne le narečne strokovne izraze s področja ptičarstva, ampak tudi del (nekdaj) praktičnosporazumevalnega narečnega besedja.

On Capturing and Raising Songbirds in the Krope Dialect

The article presents dialect texts and vocabulary pertaining to the interesting custom of capturing songbirds in Kropa in Upper Carniola. The material was collected in the course of fieldwork among the male inhabitants of Kropa. In the lexical part of the article the names of types of birds, names of tools, methods for capturing the birds, and vocabulary characteristic of songbird hobbyists, etc., are covered. As the custom is dying out because of changing lifestyles and use of leisure time, the active vocabulary of Kropa dialect speakers is losing this semantic field. The present article presents not only the specialized vocabulary of songbird hobbyists, but also some (erstwhile) vocabulary of everyday communication in the dialect.

Nazaj na vrh - Back to top

Grant H. Lundberg

Brigham Young University

Tipologija izgube tonemskosti v Halozah: akustična in avtosegmentna razčlemba

Prispevek predstavlja teoretični pregled instrumentalne analize tonskega poteka v naglašenih zlogih v haloških govorih. Na osnovi podatkov instrumentalne analize se obravnavajo sodobne razmere v haloških govorih v okviru tipologije izgube tonemskosti, pogojene z jezikovnim stikom.

V nasprotju z nekaterimi izjavami v literaturi spektrografska analiza, predstavljena v razpravi, dokazuje za haloške govore odsotnost razločevalne tonemskosti tako v dolgih kot v kratkih naglašenih zlogih. V naglašenih zlogih obstaja le ena vrsta tonskega poteka, in sicer rastoča. V naglašenih zlogih se ton začne nizko in doseže vrhunec po 75 do 80% trajanja zlogovnega jedra, nato rahlo pade, vendar se konča više od začetne točke. Povprečni dolgi zlog se dvigne za 41 Hz do vrhunca pri 274 Hz, nato pa proti koncu zloga pade za 25 Hz. Povprečni kratki zlog se dvigne za 34 Hz do vrhunca 273 Hz, nato pa pade za 16 Hz proti koncu zloga. Razlika je v tem, da je v kratkem zlogu trajanje sicer enakega poteka kot v dolgem za polovico krajše, tj. potek je v kratkem zlogu znatno bolj navpičen.

Pomembno je, da se je po izgubi tonemskega nasprotja v haloških govorih posplošil rastoči in ne padajoči tonski potek. Ta pa ni ne rastoči potek drugih slovenskih narečij ne ‘visoki’ ton cirkumfleksa v slovenskem ali srbohrvaškem knjižnem jeziku, temveč rastoči potek, ki se najde v kajkavskih narečjih. To ni nepričakovano glede na močne zgodovinske zveze med vzhodnimi Haložani in njihovimi kajkavsko govorečimi sosedi.

Ena od možnih razlag za nenavadno tonemskost v haloških narečjih izhaja iz tipološke razčlembe podatkov. Haloški govori morda predstavljajo drugo razvojno fazo v izgubi tonemskih nasprotij kot drugi štajerski oz. panonski govori. V prispevku so haloški podatki predstavljeni v okviru tipologije izgube tonemskosti na kontinuumu od jezikov s popolno tonemskostjo na eni strani do jezikov, ki imajo le naglas oz. ustaljeno mesto naglasa na drugi. Ta tipološki kontinuum je mogoče definirati v smislu visokega tona. Jeziki s popolno tonemskostjo imajo skoraj v vsakem zlogu tonski potek, kar pomeni, da ima beseda lahko več kot dva visoka tona. Jeziki s tonemsko naglašenostjo imajo le po en visoki ton v besedi in mesto tega visokega tona v odnosu do drugih prozodičnih prvin, npr. količine, pogojuje tonski potek. Jeziki z dinamičnim naglasom sploh ne opredeljujejo visokega tona na ravni besede, temveč na ravni stavka. Tipologija se torej premika od jezikov, v katerih so tonemska nasprotja nakopičena v besedah, preko jezikov, v katerih so visoki toni razporejeni tako, da se nahajajo le med leksikalnimi enotami, do jezikov s preprostim naglasom, v katerih je ton opredeljen le na stavčni ravni.

Za opis, kako v okviru te tipologije poteka jezikovni razvoj, se v razpravi uporablja nelinearna formalizacija, ki predstavlja ton in naglas ločeno na tonski in naglasni ravni, ki delujeta vzajemno. Jezik se lahko premakne od tonemsko naglašenega do naglasnega sistema tako, da postopoma zmanjšuje število nasprotij na tonski ravni. Navajajo se primeri iz drugih slovanskih in svetovnih jezikov, ki ponazarjajo občutljivost tonske ravni v pogojih jezikovnega stika.

Po tej tipologiji se haloški govori približujejo koncu kontinuuma. Lahko bi rekli, da se je kontinuum začel z indoevropščino, ki je morda, kot domnevajo nekateri znanstveniki, prešla obdobje s tonemskimi nasprotji. V nekaterih hčerinskih jezikih, med njimi tudi balto-slovanščini, so se razvili tonemsko-naglasni sistemi. Slovenska in srbohrvaška narečja s tonemskim naglaševanjem predstavljajo različice te razvojne stopnje. Vzhodni in osrednji haloški govori predstavljajo vmesno razvojno stopnjo med tonemskim in dinamičnim naglaševanjem. Zahodni haloški in štajerski govori, ki jih obkrožajo, pa so sistemi brez prozodičnih nasprotij, z izjemo mesto naglasa.

Ta tipologija izgube tonemskosti je koristna za razumevanje sicer zelo nenavadnih tonskih razmer v haloških govorih. Dodatne spektografske analize zahodnih južnoslovanskih narečij na meji med tonemskimi in netonemskimi sistemi bi lahko veliko prispevale k našemu dosedanjemu vedenju o izgubi tonemov.

Typology of Tone Loss in Haloze, Slovenia: An Acoustic and Autosegmental Analysis

The article presents a theoretical reexamination of an instrumental study of the pitch contour on accented syllables in the dialects of Haloze, a geographical region on the eastern border of Slovenia’s historical province of Styria. Based on the data from this instrumental study, the contemporary situation in Haloze is discussed in terms of a typology of tone loss that is motivated by language contact phenomena.

In contrast to some statements in the literature, the spectrographic analysis presented here indicates that there is no distinctive tone in either long or short syllables Haloze. Rather, there is only one pattern—a rising pitch contour—on accented syllables. On stressed syllables the pitch level starts low and peaks 75 to 80% through the duration of the syllable nucleus, then it falls off slightly but finishes higher than it started. The average long syllable rises 41Hz to a peak at 274Hz and then falls 25Hz to the end of the syllable. The average short syllable rises 34Hz to a peak of 273Hz and then falls 16Hz to the end of the syllable. The difference is that the short syllable makes this contour fit within half the duration of the long syllable. The contour is, therefore, much sharper.

It is significant that when pitch distinctions were lost in Haloze, the rising rather than the falling contour was generalized. This is not the rising contour of other Slovene dialects nor the ‘‘high’’ tone found on the circumflex of Slovene and Serbo-Croatian. It appears to be the rising contour found in Kajkavian dialects. This is not unexpected in light of the strong historical and geographic connections of eastern Haloze to its Kajkavian-speaking neighboring population.

One possible explanation for the unusual tonemic situation in Haloze may be found in a typological approach to the data. Haloze may represent a stage of tone loss that is different from other Styrian or Pannonian dialects. In this paper Haloze is placed within a typology of tone loss that is set up as a continuum from a pure tonal language on one extreme to a language with only dynamic or fixed stress on the other. This typological continuum can be defined in terms of high tone. A tonal language is one that specifies tone levels on virtually every syllable. This means that there can be more than one high tone per word. Pitch-accent languages are those that allow only one high tone per word, and the placement of this high tone in relation to other prosodic features, such as quantity, determines the contour of that tone. Languages with simple stress do not specify tone at the word level at all. They indicate intonation on the phrasal level only. This typology, then, moves from tonal languages, where pitch distinctions are bunched together in each word, to pitch-accent languages, where tonal distinctions are spread out, so that they occur only between lexical items, and, finally, to simple stress systems, which specify tone only on the phrasal level.

As a mechanism for describing how linguistic development might occur within this typology, this study follows a non-linear formalism, which represents pitch and accent using a tonal tier and a stress tier that function together. A language might move from a pitch-accent system to a system of dynamic stress simply by reducing distinctions made on the tonal tier. Examples are given from Slavic and other world languages that show the vulnerability of the tonal tier in language contact situations.

According to this typology of tone loss, Haloze appears to be near the end of the typological continuum. This continuum might be said to have begun with Indo-European, which, some scholars believe, may have gone through a tonal stage. Several of the Indo-European daughter languages, Balto-Slavic being one of them, developed pitch-accent systems. The tonemic dialects of the Serbo-Croatian and Slovene speech territories represent variations of this stage. Eastern and central Haloze represent the middle ground between pitch accent and stress accent. Western Haloze and the Styrian dialects that surround it are systems with no prosodic distinctions other than stress.

This typology of tone loss is a useful tool for understanding the otherwise unusual tonemic situation in Haloze. Additional spectrographic analyses of Western South Slavic dialects on the border between tonemic and non-tonemic systems would contribute significantly to what we know about tone loss.

Nazaj na vrh - Back to top

Aleksandr D. Duličenko

Tartu ülikool

Slovenica XVI—XIX вв. в фондах Научной библиотеки Тартуского (Дерптского) университета (в библиографическом представлении)

Slovenica XVI.—XIX. stol. v fondu znanstvene knjižnice Univerze v Tartuju (bibliografska predstavitev)

Znanstvena knjižnica Univerze v Tartuju, ki danes obsega več kot pet milijonov enot, je bila ustanovljena leta 1802. V njej je med drugim tudi več knjig o Slovencih in slovenskem jeziku. Avtor je v začetku devetdesetih let 20. stoletja tam odkril primerek Trubarjevega dela Ta Celi Pſalter Dauidou iz leta 1566. Izmed slovenskih ali s Slovenci povezanih tiskov 18. stol. ima tartujska knjižnica naslednja dela: Svetu pismu noviga Testamenta (1784—86) v prevodu Jurija Japlja in Blaža Kumerdeja, Versuch einer Geschichte von Krain (1788—91) Antona Tomaža Linharta, ponovno izdajo Megiserjevega slovarja iz leta 1744 in Gutsmannov Deutsch-Windisches Wörterbuch iz leta 1789. Knjižnica ima tudi več pomembnih del 19. stol., izmed katerih je treba izpostaviti predvsem Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark Jerneja Kopitarja iz leta 1808, Piſmenosſt ali Gramatika sa Perve ſhole Valentina Vodnika iz leta 1811, dalje dela V. F. de Weissenthurna, J. L. Schmigoza, P. Danjka, F. S. Metelka, J. Šumana, J. Sketa, M. Majarja, slovarje U. Jarnika, A. Janežiča, M. Pleteršnika in M. M. Hostnika. Posebej so predstavljene knjige J. Kopitarja, V. Vodnika, F. Miklošiča, J. Baudouina de Courtenaya in drugih. Iz prikaza sledi, da je v Tartuju zadoščeno osnovnim pogojem za študij vprašanj iz zgodovine slovenskega jezika.

Slovenica of the 16—19th Centuries in the Collection of the University of Tartu Library (A Bibliographical Presentation)

The Tartu University Library, which contains more than five million volumes, was established in 1802. It contains a number of books devoted to the Slovenes and their language. At the beginning of the 1990s the author discovered the following items: one book from the 16^th century (Primož Trubar’s Ta Celi Psalter Dauidou of 1566); five from the 18^th (Svetu pisma noviga Testamenta 1784—1786, translated by Jurij Japelj and Blaž Kumerdej; the Versuch einer Geschichte von KrainW of 1788—91 by Anton Linhart; and a reissue of H. Megiser’s dictionary of 1744 and O. Gutsmann’s Deutsch-Windisches Wörterbuch of 1789). Among the books dating to the 19^th century are several dozen of the most important works for research on the history of the Slovene language, including the Kopitar’s Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808), Valentin Vodnik’s Piſmenosſt ali Gramatika sa Perve ſhole (1811), as well as works by V. F. de Weissenthurn, J. L. Schmigoz, Peter Dajnko, F. S. Metelko, J. Šuman, J. Sket, M. Majar, U. Jarnik, A. Janežič, M. Pleteršnik, and M. M. Hostnik. In particular the works of J. Kopitar, V. Vodnik, F. Miklošič, and J. Baudouin de Courtenay and others are represented. The survey Slovenica indicates that Tartu University possesses the necessary materials for research on the history of the Slovene language.

Nazaj na vrh - Back to top